Poklicna matura je pomemben mejnik na poti vsakega dijaka. Letos so nekateri naši maturanti s svojim izjemnim uspehom dosegli naziv zlati oziroma diamantni maturant. Povabili smo jih, da z nami delijo svoje izkušnje, spomine na srednješolska leta, nasvete za prihodnje generacije in načrte za prihodnost.

Sem Nika Oblak, pravkar sem zaključila 4. letnik srednje šole, program veterinarski tehnik. Že sam poklic, ki sem ga pridobila pove, da imam rada živali, doma imamo kmetijo in sem z živalmi vsakodnevno v stiku. Poleg tega pa se tudi rada ukvarjam s športom, rada hodim v hribe, plezam, jaham, smučam in pa zelo rada imam glasbo in petje.

Iskreno nisem pričakovala, da bom zlata maturantka. Vedela sem, da mi je šlo dobro ampak ne, da mi je šlo tako dobro. Nad novico zlate maturantke sem bila presrečna in predvsem ponosna nase, da mi je to uspelo.

Moje priprave na maturo niso bile kaj posebnega. Čez celo leto sem delala sproti, si urejala zapiske in se res vsak dan učila ali pa ponavljala snov. Rešila sem kar nekaj maturitetnih pol iz preteklih let in to mi je res pomagalo pri učenju.

Moj nasvet dijakom, ki jih poklicna matura še čaka je, da naj delajo čim več sproti, da si ne puščajo učenja za zadnje dneve in pa predvsem, naj ne bodo preveč živčni. Vem, da je to težko, ampak matura res ni tako grozna kot se sliši, sploh če si čez vsa 4 leta se lepo učil in delal stvari sproti.

Skozi leta šolanja smo si s sošolci v razredu in s prijatelji iz dijaškega doma ustvarili res veliko lepih trenutkov, ki se jih bom spominjala še dolgo, res smo bili super razred, lepo smo se imeli in to bom res pogrešala.

Na moji srednješolski poti me je definitivno najbolj podpirala moja družina in prijatelji, vedno so mi stali ob strani, me motivirali in mi pomagali v težkih trenutkih.

Študij želim nadaljevati na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in res upam, da se mi uspe uvrstiti zraven. V prihodnosti se vidim kot dobro veterinarko in upam, da se mi želja uresniči.

Za konec pa bi se rada res lepo zahvalila tudi vsem profesorjem in pa vzgojiteljicam v dijaškem domu, kjer sem bivala. Ti so nam pomagali priti do točke, kjer smo zdaj, ker so verjeli v nas tudi ko sami nismo in da smo se skupaj prebili do konca.